Vojne za Slovenijo, ki se je večina spominja zgolj kot kratkotrajno, se profesorica sociologije in slovenščine Vera Granfol spominja kot najhujšo moro.
Vse se je začelo z zvokom prvih strelov popoldne drugega julija, ko so kar naenkrat ostali brez vsega. Namesto spominov, fotografij, so jim ostale le granate, ki so jim uničile dom. Ves čas sta jo spremljala strah in tesnoba. Tisto noč je preživela pod pisalno mizo. »Kamorkoli bi šla, se ne bi počutila varno,« se spominja. Najbolj strah jo je bilo za svojo leto in pol staro hčerko Pio, ki je bila takrat njena največja skrb.
Še zdaj je najbolj hvaležna dobrim ljudem, ki so ji takoj priskočili na pomoč. Najnujnejše stvari pa je dobila pri avstrijskem Rdečem križu. Življenje je teklo naprej in leto dni kasneje so se vselili v novo hišo.
Po vseh dogodkih je na življenje začela gledati drugače. »Ponosna sem na pogum, ki ga je imela Slovenija pred 25 leti. Pot tranzicije je bila, na žalost, tlakovana tudi z nečednimi posli. Marsičesa se lotevamo preveč togo in z nezaupanjem. Preveč je polen, ki si jih Slovenci mečemo pod noge. Vse preveč se trudimo biti nezadovoljni. Nergamo. Se norčujemo. Prepogosto se skrivamo za ignoranco in apatijo. Zavistni smo. Introvertirani. Čisto pri vrhu samomorilnosti. Zapiramo se v neke svoje okvire, namesto da bi bili odločnejši, da bi drug drugega spodbujali na poti k uspehu. Pozabljamo na dr. Trstenjaka in njegov znameniti moto: Vküp držimo! Našo mladino danes prepogosto žene k cilju misel – s čim manj truda zaslužiti čim več denarja. Postaviti si moramo take standarde, da bo delo spet postalo vrednota, skrb za (so)človeka pa svetilnik, h kateremu bomo radi usmerili svoj korak,«
Avtor fotografij: Staša Kaučič, Eva Kegel
